Razvoj imperfekta v rezijanščini

FRAN RAMOVŠ

 Znano je sicer (1) , da je rezijanščina edino slovensko narečje, ki je do danes ohranilo nekdanji imperfekt. Ker pa to dejstvo ni dovolj poudarjeno ter se je nanj očividno že pozabilo (2) , in ker fleksija rezijanskega imperfekta , ki je izredno zanimiva, v slavistični literaturi ni zabeležena in sploh nikjer ne razložena, je potrebno, da si ta starinski pojav podrobneje ogledamo (3) .

 Prvotne nekontrahirane oblike imperfekta so bile tako v slovenščini kakor v vseh drugih slovanskih jezikih že zelo zgodaj izpodrinjene po kontrahiranih. Že v brižinskih spomenikih beremo med 15 primeri trinajst kontrahiranih (natrovuechu II. 45 < natrovêachǫ itd.), in samo dvakrat imamo nekontrahirano odeachu II. 47, zigreachu II. 50 in še to niso normalne nekontrahirane oblike, ker so po svoji tvorbi različne od vedêachъ in njihov ê je korenski element. Rezijanščina je imela pred kakimi 100 leti (po pričevanju generacije iz l. 1873. so njeni stari očetje še rabili take oblike, gl. Mat. str. 65 opom. in str. 70) še sledeče nekontrahirane oblike: znáah (enaka tvorba kot dêachъ); za imêachъ so rabili ali mœ́ah ali mýah (o postanku te dvojice gl. doli); hardœ́ah, ardœ́ah < grędêachъ ter pridœ́ah < pri-idêachъ. Iz tega še ne sledi, da so kontrahirane oblike sedanje rezijanščine mlad pojav (pozna jih še starejši katekizem iz l. 1797.), marveč mislim, da so že zelo stare in da so navedene nekontrahirane le trdoživ arhaizem, ki se je ohranil pri oblikah izredno pogostne vsakdanje rabe.

 Za kontrahirane oblike najdemo sledeče primere:

 Na podlagi teh primerov moremo nastaviti tole regularno fleksijo: jêdêhon, jêdêše, jêdêše; jêdêhova, jêdêšeta, jêdêšeta; jêdêhomo, jêdêšete, jêdêho.

 Oblika fleksijske osnove t. j. kontrahiranega vedê-, dêla- je večinoma pravilna. Izjeme so sledeče:

  1.  
    1.  1) a. jedro tvori prezentova osnova, razširjena s karakterističnim ê, a, proti prvotni infinitivovi: píšah-, jemľah- (prim. že v supraseljskem kodeksu prijemljaaše in pod.);
    2.  b. prezentova osnova izkazuje že tipično slovensko lice in je tudi v tej obliki razširjena z ê: morêh- (k mogǫ, možešь > slov. moreš);
    3.  c. gotovo najmlajši tip predstavlja imperfekt s prezentovo osnovo brez ê, a: pró̧sih-, prȃvih-.
  2.  2) Kakor v drugih slovanskih jezikih, imamo tudi v rez. dial. menjavo med êh in ah: pri rečeh-, serjeh- imamo morda celo isti tip kot v prosih-, ali pa tudi rečêh-, serjêh- (prez. rœčœ̀, sẹ́rjœ); dalje molzah-, klečêh- poleg kléčah- (pravilno bi bilo klečáh-); glede morêh- (eventualno moreh-) gl. gori; prim. že v briž. spom. tnachu (za *tnêcho) II. 101.
  3.  3) mœ́hon je pravilni zastopnik nekdanjega *imêh- < imêachъ; oblika máhon < *imah- je storjena na podlagi prez. imamь; nekontrahirano mœ́ah je identično z mœ́hon; na podlagi prez. imêjǫ > imẹ̑jem (v slov. zapadnih dialektih je tak prezens običajen, gl. Valjavec, Rad 67, 24) > rez. praviloma *imȋjen je nastal imperfekt *imêjachъ > rez. mýah (< imȋjah). Ker je rez. vokal œ́ pravilni refleks psl. akutiranega, v zapadni južni slovanščini kasneje skrajšanega vokala (cêsta > cœ́sta), dočim je psl. cirkumflektirani, novoakutirani in novocirkumflektirani ê dal v rezijanščini ī (lȋs < lêsъ, jín < jêmь, dȋla nom. pl. dêla), je treba mœ́h-, tœ́h, hardœ́h- itd. izvajati iz imềh- < imềah- (prim. mœ́ah); v imêh- potemtakem nimamo kontrakcije êa > ê, ker za tak ê bi morali imeti rezijan. ī (prim. še rez. mīha < mêga, mojego), marveč redukcijo vokala -a-. S tem hočem reči,

    [str. 119]

    da je *imêah bilo nadomeščeno z *imêh šele po razmerju *kǫpah : *kǫpaah, da je torej analogična in ne pravilno razvita kontrahirana oblika.

 Glede končnic imamo skladnost s praslovanščino v II. in III. sing. ter v II. dual. plur.: -še, -še, -šeta, -šete. I. in III. dual. in I. plur. izkazujejo proti praslovanščini iste izpremembe, ki jih najdemo pri istih osebah slov. prezenta: proti -chovê imamo -hova, proti -chomъ pa -homo kakor neseva, nesemo proti nesevê, nesemъ; tako tudi izenačenje med II. in III. dual. v prez. neseta in impf. -šeta. Vpliv prezentovih končnic nam pojasni tudi končnico I. sing. in III. plur. Končnica I. sing. se je izpreminjala po razmerju I. sing. do I. plur. dual. v prezentu; po dela-mo, dela-va : dela-m je k jêdêho-mo, jêdêho-va nastalo *jêdêho-m in ker je končni -m v rezijanščini prešel v -n: jêdêhon. Vidi se iz tega, da se je kot fleksijska osnova občutilo pravzaprav jêdêho-, kar bomo tudi še pri drugih izpremembah opazili. V III. plur. je prvotno jêdêho (ohranjeno še v čákaho, u̯pu̯ijáho in v kat. l. 1797.) po III. plur. prez. dela-jo dobilo končnico -jo: jêdêhojo; intervokalični -j- more v nekaterih rez. govorih onemeti (Opyt § 46-8) in tako je nastalo *jêdêhoo in po zakonih rez. vokalne harmonije (Opyt § 211 sl.) preide -o > -u: kópahau, œdœ́šœu in tœ́šou̯ (-ou > -ou̯). Končnica II. sing. je običajno -še ali -šь (enako v III. sing.), ki izkazuje redukcijo -e > ; redkeje imamo -ši (œdœ́šy), ki je identično s -ši v tolminskem prez. II. sing. prideši, smeši (gl. Slov. Glasnik l. 1866, str. 341) ali v rez. v́íši < vêš (Mat. štev. 407, 415) in je analogično po si < jesi in pron. ti.

 V mlajšem času nastopita še dve novi izenačevanji.

 Večinoma znači rez. imperfekt še vedno dejanje, ki se v preteklosti vrši: v́ȋte̦r pýhaše ‚je pihal‘. Dostikrat pa ima — tako tudi v drugih slovanskih jezikih — modalen pomen; uporablja se za kondicional. Primeri: Ma hćí je wzéla Mucésa, tahá stáraha dœ́da, ḱé ha ni tœ́hon, báj am bi bil mœ̀l u̯sȯ Rézjo, ja há ni jẹ́mjahon, ńahá ‚Moja hči je vzela Mucesa, tega starega deda, ki ga jaz ne bi hotela; tudi če bi imel vso Rezijo, ga jaz ne bi vzela (jemala)‘ štev. 577; Ka ba ja né bi téu̯ sè naúčьt po vó̦s, já nь perháhen jyzdœ́ ‚če se jaz ne bi hotel naučiti po vaše (govoriti), bi ne prihajal sèm‘ štev. 842; Béj tu bílo tup tœ́dnœ, ni tœ́šou̯ raćèt ḿíšo tána Súbice ‚ako bi bilo v tednu (med tednom), bi brali (bi mogli brati) mašo na Stolvici‘ štev. 984; na bœ́šœ, ká na šíwaše ‚bila je, kakor da bi šivala‘ štev. 10 in podobno.

Top >>>

OPOMBE



[str. 117]

1. Prim. Baudouin de Courtenay, Opyt § 31; Rez. Kat. § 324. (↑↑)

2. Miklošič Vgl. Gram. III.2 160 in po njem Vondrák VSG. II. 161 omenjata le imperfekt v jeziku brižinskih spomenikov, za starejšo dobo navajata še nekaj primerov, ki so pa vsi iz kajkavščine. Tudi ſtoyahu v Kreljevi postili iz l. 1578, III. del, str 88 b je iz čakavščine, ki je v tej knjigi močno zastopana, prim. Ramovš, Čas. pro mod. fil. VIII. 8. Edina sled nekdanjega imperfekta je v slovenščini ohranjena v glagolu morati ‚müssen‘, čegar postanek si Musić, Rad 227, 1-58, napačno razlaga in o čemer hočem ob drugi priliki podrobneje razpravljati. (↑↑)

3. Primeri so zbrani po Baudouin de Courtenayu, Materialy I. štev. 1, 4, 10, 14, 15, 19, 23, 99, 151, 156, 161, 172, 188, 201, 244, 247, 262, 301, 309, 416, 425, 480, 543, 573, 577, 620, 623, 842, 964, 975, 984, 1269, 1295 in iz rezijanskega rokopisnega katekizma iz l. 1797. v Mat. štev. 1418, 1427, 1429, 1431, 1433, 1434, 1435. (↑↑)

Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino
4, 1924
str. 117-119
http://purl.org/resianica/ramovs/1924